Vedno sem zavidala sestram,

ki za novo leto so jih izbrali,

da so okrašene, svetlikajoče

vsi občudovali.

Trudila sem se celo leto,

da iz zemlje sem čim več potegnila,

po deblu so drveli sokovi,

v vsak listek neumorno vlago sem lovila.

Postala sem razkošna,

veje sem širila bahavo.

Moja smola omamno je dišala,

najlepša sem postala.

Bilo boleče, ko so

odrezali me od korenin,

a pol manj čutila sem,

zaradi sreče.

Končno se pravljica postala.

Naivno misleč,

da računa ne bom plačala.

Počasi več nisem jaz bila.

Ostala sem brez vonja,

veje so se upognile,

iglice nezaželjene smeti.

Okraski so začeli padati na tla,

tam so ždeli osiveli.

Lučke so pregorele,

patetično na meni visele.

Prehitro v dimu sem se vila

nad gozdom ujetim

v kristalni žled.

V blišču le kratekčas

bila sem vila.

nada pecavar