in kaj boš,če nič ne rečem?

pišeš zase,ali za mene?

jaz mislim,da pišeš zame...samo tako ima tvoja pesem smisel...

odvrni,torej,Bolkonskemu...na to mnenje...

s prebodenjostjo bližine v večeru med dlanmi s skrinvnostjo vetra,ki diši...

o, si Andrej

ne potrebujem zvoka

da bi te slišala

v drhtenju mraka

v meglenju dneva

ki nadene mi kopreno na oči

le molči, molči dragi

ker brez besed bom bližje

pričakovanju tvojega dotika

skozi brezčasje

gola misel sva

ki od polnosti sladko boli

Nataša

kaj bi brez dotika

in kaj bi brez zvoka?

duša je eno,telo povsem drugo...

rabiš ti in rabim jaz...

to pač tako je !

razočaranje od včeraj,danes nič ne velja...

Minatti pravi-nekoga moraš imeti rad...

imeti rad brez dotika in brez zvoka je,kot juha brez soli...

čakam,da prideš...

ne bo ti žal...Morrison pravi-let's swim to the moon...

Bolkonsy, ne rabim priti, ker sem :) Kar je, ne prihaja in ne odhaja. Le -je.

*

Saj nisem le telo.

Čeprav ima tud' tak dotik svojo čarobnost.

A mine,

ker pride in gre.

Kar le -je, je zmeraj.

Včasih oblečeno v kožo, med kostmi,

ki ostanejo,

ko mnogi mislijo da greš,

a -si.

:)

Pierre  razume ;)

in ne boš popustila kaj?

zakaj se braniš dotika nežnosti?

saj ravno zato,ker mine je čarobno...

duša živi 'neskončno' dolgo,telo pač ne...

uživaj in sprejmi torej nežen dotik...in ga vračaj...

ko so misli bitje dveh

takrat se ukreše iskra

brez dotika

in šele potem me mika

da zgorim v telesu

med rokami

razpršena v sladek nič

ko me očara um

in ko se srečam v etru z njim

spletena v eno

se vsa predam

in podarim

do zadnje celice obdarovana

ne verjamem ti...

 :)

ne verjamem ti-

'...

se vsa predam

in podarim...'

ker to pač ni mogoče...

tudi mesečine ni mogoče ujeti v dlani :) poezija daje možnosti :)