Bil je deževni petek in vračala sem se iz šole. Ne maram dežja. Nekako mi ne "sede". Dežne kaplje name delujejo preveč turubno, turobnost pa je nekakšna mešanica morbidnosti in bizarnosti. To ni zame. Pred hišo sem otresla dežnik. Pozdravila sem: "Mami! Doma sem!" Vse tiho je bilo. Me mama ni slišala? Obstaja možnost, da me ni hotela slišati. Mogoče pa so se ji zamašila ušesa. Vse je mogoče. Vstopila sem v hišo: "Živjo!" Tišina. Mama je bila doma, saj so bili pri vhodu njeni čeveljci. Čevlji so molčali. Zakaj le? Kje je mama? Mogoče je izginila. Lahko, da je izpuhtela. Kaj bi lahko bilo? Vedela sem, da je mama nekje v hiši, zato sem jo začela iskat v upanju, da jo najdem. Saj jaz vedno vse najdem. Najprej sem preiskala pritličje. Do potankosti sem prevohala vse sobe. Mame nisem našla. Šla sem v zgornje nadstropje. Verjetno se tukaj skriva moja mama. Vse sem preiskala, a mame nisem našla. Kaj se moja mama igra skrivalnice? Mar ni prestara za take "fore"? Kje naj jo še iščem? Aja, lahko pa je v kleti. Bom tam pogledala. Po ozkih stopnicah sem šla v kletne prostore, kjer nisem bila že celo večnost. Odprla sem vrata shrambe. Notri je bilo polno dobrot, sadja in žganja, mame pa ne. Pogledala sem tudi v omaro v upanju, da bom tam našla mamo. Tudi v omari je ni bilo. Kje je mama? Lahko bi bila le še v delavnici. Vrata so bila zaprta. Prijela sem za kljuko in jih odprla. Vstopila sem v delavnico. Tam so bile sekire, žage, klešče, macole, vrtalni stroji, izvijači, kosilnica, razno orodje in........ mama v kotu. Čepela je v kotu in tiho jokala. Prizor je bil moreč. Počepnila sem k mami: "Zakaj jokaš?" Pogladila sem jo po ramenu: "Kaj je narobe, mami?" Bridko je jokala. Brisala je grenke solze, ki so ji polzele po licih. Potem je obraz zakrila z dlanema in še huje zajokala. Prinesla sem ji kozarec vode in ji ga ponudila. Mama je počasi srkala vodo, potem pa kozarec odložila na tla. Spet je jokala. Upala sem, da se bo kmalu izjokala. Da bo ihtenja konec. Motila sem se. Poklicala sem očeta v službo: "Očka, mama se joka. Ne morem je potolažiti. Ne vem, kaj naj napravim. V kleti čepi in se cmeri že celo uro!" Oče je bil zalo zaposlen, a mi je obljubil, da si bo vzel urico časa in prišel domov pogledat in potolažit jokajočo mamo. Ta je bila še vedno v kotu delavnice in jaz ob njej. Kmalu je bil doma. Prišel je k nama v delavnico. Objel je mamo. Stisnil jo je k sebi. S prsti ji je šel skozi lase: "Mira, ljubica moja, zakaj jočeš?" Vse tiho. Še nekajkrat jo je ljubeče pogladil po skuštranih laseh: "Mira, ženka moja, kaj je tako hudo? Rabiš pomoč specialista? Te peljem k zdravniku?" Takrat je mama dvignila glavo, pogledala očeta globoko v oči: "Vlado! Kaj mi bo zdravnik? Ne more mi pomagati." Res, zdravnik ni mogel pomagati moji mami. Njene solze so imele povsem drug razlog. Jokala je, ker se ji je pokvaril likalnik. Oče je bil v zadregi. Tudi jaz. Mama je nehala s svojo "poezijo". Šli smo v Merkur po nov likalnik. Izbrali smo najboljšega. Mama je meni in očetu obljubila, da ne bo več jokala, če prav je tudi jok del življenja.

Suzana Kovačič