v srce
medtem ko se z zemljo potolčeni dan
vrača v lego zarodka
in mesto drhti na zimskih zobeh,
noč z ježem v pesti razpira vihar
in grize, prazna in nora.
v blisku je tema, v ledu nemir,
na mrzlih tleh usta,
v spanju krik žil.
le jaz še bedim.
s skorjo v očeh
klijem iz ječ
in tečem kot vino
v srce.
Apokaliptično strašljiva atmosfera poudarja utripanje in željo po biti samo živ, čutiti toplino znotraj sebe ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 09. 12. 2017 ob 09:24
- Prebrano 865 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 283.82
- Število ocen: 12