Tiha noč,
z zvezdami posuto nebo in zdi se kot,
da bi nekdo z nevidno roko zagrnil nebo;
v tihem večeru ugasne še zadnja svetilka v dalji nekje
in sliši se vlak,
in zvoki tišine navdajajo nemirno srce z občutkom miline,
kakor bi nam hoteli pokazati pot spoznanja, pot tihe sreče.
Morda boš dejal, da sreče ni,
in prav želostno zveni, ko hodiš mimo neštetih poti,
tisoče in tisoče stvari, ki narava nam jih brezmejno deli,
kako boli, ko greš mimo, prav vsak dan mimo stotine ljudi
in ne opažiš sreče, ki lahko se v vsakomur rodi.

Maja Kržišnik