sonce se zadnjič upre v zemljino kožo
zardi v ledeni tišini zimskega popoldneva
hlad se preobrazi v oko črne napetosti
goste strašne sile naselijo srce
globoke so njihove ureznine
v štedilniku na drva tleskne
stara mama se prebudi
zaveže si ruto
natoči v kotliček
podrsa po pokrovu
sliši se vrtinčenje mehurčkov
v gost dim
luči
kje so luči
stari mami svetijo sveče
z vsakim dnem manj je njene svetlobe
z vsakim dnem bolj nekdo drug postaja ona
Pozdravljena, Andrejka. Ob tvojem zimskem vitražu verjetno še marsikomu zaprasketajo spomini na staro mamo z naglavno ruto pred štedilnikom.
Predlagam naslednje spremembe:
sliši se vrtinčenje mehurčkov v gosti dim
vsak dan manj je ...: z vsakim dnem manj je / je manj njene svetlobe
vsak dan ?več ...: z vsakim dnem bolj nekdo drug postaja ona
Lp,
Silvana
Hvala za poglobljeno branje in predlog, Silvana. Popravljeno.
Lep preostanek dneva
Andrejka
Vitraž je celota, sestavljena iz med seboj povezanih delcev, ki v svoji barvitosti zaživi ob močnem svetlobnem kontrastu, ko skozi strukturo vitraža iz teme zremo proti viru svetlobe. Tudi v Zimskem vitražu so nakazani svetlobni kontrasti, obenem pa tudi kontrast med toploto in hladom raznih oblik svetlobnih virov. Pesem mi govori o spoznanju, da bolj ko nas na preteklost vežejo le še spomini, bolj se sami zlivamo s podobo minljivosti, ki smo jo prej kot metaforo opažali v drugi osebi. V materialni prikaz zimskega vitraža globoko zareže osebna čustvena stiska (goste strašne sile naselijo srce). Moteča je, ampak ravno zabrazgotinjene ureznine med barvnimi kosi vežejo delce v celoto.
Čestitam,
Silvana
Poslano:
22. 01. 2016 ob 11:00
Spremenjeno:
22. 01. 2016 ob 17:58
Ciklus Vitraž je podoba sveta, ki skozi obarvano steklo vstopa v mojo notranjost, da jo zaznam in predelam in pošljem nazaj, komur je rad bere.
Hvala za imenitno doživljanje pesmi, Silvana. Hvala Slavica.
Lp A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!