ξVčasih sem hotela narediti špago,

biti kot cirkuška lutka, ki kakor da je brez kosti

prepogiba telo in se vrti po zraku.

Včasih sem hotela, da se svet drugače vrti,

dokler nisem spoznala da med temi zvezdami

sveti tema in le toliko svetlobe da jih zmorem videti.

Včasih sem hotela, da okusim valove,

da me zibajo kakor mati majhnega otroka,

da lažje zaspi in se ne joka več.

Danes gledam v isto nebo, ponoči.

Še vedno me izzivajo zvezde dokler ne zaspim.

Na nobeno še nisem splezala.

In dan je tihi, besede izginjajo.

Jutri lahko odidem, ko me nihče več ne potrebuje.

Ko bo jutro prazno in pločniki prazni,

da bom hodila v tišini, kakor da prenašam mrtvece,

ki vztrajno molčijjo in ne mrknejo z živcem.

Večinoma ne klejem,

a kdaj pa kdaj bi naredila izjemo,

vsakemu bi povedala svoje.

Namesto da sem tiho kot kamen.

Zaslužili bi si, da vrnem nazaj.

IŽ-lev