Strgala sva struno.

Bila je čisto zadnja in zdaj je najin svet

zalila lepljiva tišina.

Krivda je v celoti, popolnoma, neizpodbitno najina.

 Tako so razsodili.

»Neenotno mnenje o tempu.

Nerazumevanje karakterja

Nedodelan aranžma.

Preveč radikalna oddaljitev od izvirnika.

Neizčiščena intonacija.

Neupoštevanje dirigenta.

Samovoljna interpretacija.

Prevelika nihanja v dinamiki.

Preveč temperamenta.

Slaba skupna igra.

Napačna artikulacija.

Solistični deli predolgi.

In prepomembni.«

»Neakademska«, so nama napisali na čelo. »Neakademska«.

Amaterja v svetu profesionalcev.

Nastopača med priznanimi umetniki.

Ceneni lutki na uglednih odrskih deskah.

In tako sva poslednjič pospravila inštrumente,

sortirala note, jih vrnila v arhiv,

zložila stojala,

si sprala ličila z obraza

in ugasnila metronom.

Na koncu sva iz partiture iztrgala zadnji list,

ga razpolovila in odšla.

Vsak s svojim delom

nikoli izigrane kadence

in krajšim delom strune.

Nina Pečar