Ko sem začel hoditi v srednjo

sem v mraku tričetrt na šest

od spanja ves zabuhel, zmeden

hitel pod nebom polnim zvezd

na vlak jutranji, ki prihajal

v naš kraj ni vedno točen čas,

zato sem često moral v diru

loviti ga skoz sneg in mraz.

Pred glavno kakor ponavadi

bila je rdeča in tako,

sem prečkal zebro brez pomisli,

da se morda ne bo izšlo.

Zadihan, poln adrenalina

prisopel sem na siv peron,

in žarometa soj je brizgnil

ovenčan z meglo dimnih kron.

Potem smo vzpeli se v vagone

in ko sprevodnik dal ukaz

je za odhod, sem samodejno

ozrl se na rodno vas.

Povsod po vlaku razsejani

v stoterih držah po klopeh

ljudje zamaknjeno strmeli

so v dalj z brezbrižnostjo v očeh.

Dijaki, delavci in kmetje

molče smo družno zrli v svet

le naš sprevodnik na stranišču

skrivaj kadil je cigaret.

Medtem pa mimo nas hiteli

so kozolci in kmetije,

predmestje, vas v vsej svoji bedi;

stari svet  -  brez perspektive.

Kakor spuhte oblački dima

je vmes spuhtela zvezdna noč;

ko smo v prestolnico dospeli -

bil dan je že, oj, siv na moč!

Ljudje so v gneči se zgrnili

tja med izhode, v dim in smog

in v meglo so

za kruh se ves slovenski rod.

sprevodnikove bil sem gluh, 

nasem večkrat

prispel na cilj kot potepuh.

Matej Krevs