Besede in slike
bledijo, uhajajo;
puščajo me samo.
V prazninah, ki se gostijo
parajo nevidne roke -
lovci, ki se ne utrudijo.
Kot moški v morastih sanjah,
ko so mi bili vedno za petami,
dokler se nisem zbudila in jim ušla;
samo da si ne morem reči
ah, to so samo sanje.

Sedim in mirujem

v sebi
in nitke  so na dosegu roke,
a jih ne morem prijeti ...
vse manj si pripadam.
Glava se mi komaj vidno trese
in tremor leve roke,
ki se tu in tam prikrade,
umirim, ko jo položim na kolena.

Tanke poševne črte med obrvmi
rišejo vprašaje.