Povezave so hitre,

a ulic in stopnišč
je mnogo.

Mnogo veliko,
zadosti (mogoče preveč?)
je tudi narodov
in rjavega listja,
ki se

sredi avgusta začne dotikati sivega betona
in išče varen,
topel stik z nekom,
kateremu bi se bilo vredno zaupati,

mu zgodbariti

o tesnobi,

travmah,
ki so se izvršile
in ga držale,
stiskale,
grabile
za vrat,

za pecelj,
za kosti v medvretenčnih predelih hrbtenice,
da je ob tem srce trzalo,

trepetalo,
hlastalo za utripi,
ki so postajali
iz trena v tren
bolj ohlapni,
neizrazni,
počasni,
nezaznavni
v hišah,
hišicah v prekatih
golih,

črnih,

polnih prahu,

razpok.

Ko bo vnovič vse (v želji po iskanju) molčalo,
se bo še enktat oglasila bolečina - pospano obležana okoli jeter,
v debelem črevesju,
še nižje v bližini klitorisa - v fotosintezi,
ki je že dolgo tega zaključena... 

Se bo zavedanje o globalnem kakor topel poletno soparen sončni žarek ustavilo,

razblinilo in razpredlo
po prerešetanem nebu - modrem kot mati?

Takrat bo mogoče dovolj časa in prostora

v katerem bi lahko določili in prešteli

vse

žrtve

zmagovalce in poražene.