Sedim ob oknu in vem, da telefon ne bo zazvonil,

da se na zaslonu ne bo zasvetilo sporočilo,

da zvonec na vhodu ne bo zahteval, naj vstanem in odprem

in ustnice, še tople od zadnjega pogovora, se ne bodo dotaknile mojih,

ne bo več počasnega sprehoda ob morju, ker je slučajno lep dan,

nič več rezervacij v lokalu na večerji za dva

in zarotniškega iskanja malih laži, kako preskočiti družinsko kosilo.

Na blazini ob meni ne bo več drobnega pisma v vdolbini,

premraženi prsti se mi ne bodo segreli do jutra,

ne bo presenečenj med kuhanjem in med pospravljanjem postelj,

nobenih načrtov za vikend in odhodov v neznano v zadnjem trenutku, 

ne bodo več tekle solze olajšanja ob spravi po hudem prepiru,

nič več toplih dlani na ramenih in prijaznih besed ob vrnitvi.

Zadnja slika v albumu bo ostala zadnja.