Že dolgo govorim,

da me misli o 

lastni minljivosti

ne motijo.

​V osnovni šoli

so nam na

sistematskih pregledih

preverili sluh tako,

da so nas kot kure

zaprli v majhno

izolirano sobo.

Nadeli so nam slušalke

in ob vsakem pisku,

ki bi ga bobnič prestregel,

si moral dvigniti roko.

Dvigoval sem jo visoko,

na vse strani,

kot zblojen nacist.

Če bi me videla razredničarka,

bi bila presenečena,

da jo sploh znam dvignit.

​

Vsa ta leta po tej

izkušnji s piskajočim kurnikom,

še vedno ob vsakem pisku

dvignem roko.

Najbrž bi bil v Slovenskih novicah,

ampak bi se mi na tej točki

res splačalo

povsod nositi uteži.

Čudna navada,

tole s piskom.

Morda so na nas izvajali teste,

kot na kokoškah za kloniranje,

mogoče gre za travmo,

da ne bi mogel postati dirigent,

čeprav niti not ne poznam,

ali pa preprosto za

obsesivno - kompulzivno motnjo.

Ne bi bila edina.

Škoda, da se ne družim več

z nikomer iz razreda,

da bi jih vprašal,

če imajo podoben vzorec.

Razen Matije, 

zanj mislim, 

da je bil res naklonjen

nacistom.

Čudna navada,

tole z nestrpnostjo.

​

Zaupal bi jim še,

da upam,

da življenje ne bo

dvignilo rok nad mano 

na bolniški postelji

ob aparatu.

​Ker, ko bo zapiskal

v ritmu dolge

ravne črte,

ne bom mogel 

dvigniti roke.

​

Strah me je,

da bi me to motilo.