Slikamo se pri gradu Krakovec s konca 14. stoletja.

Z nami hodijo storžčasta cvetoča detelja,

zvončnice, oves, krvavi mleček.

Bale se pasejo na zelenih travnikih.

Odsotnost nadstropij in tramovi nad nami

naredijo streho nedosegljivo visoko.

Na klopcah sedemo nasproti glasbenikov, ki se uglašujeta.

Kamni se premladijo s preprogami, tapiserijami

in lesenimi deskami, po katerih drsimo v ospredje,

da preberemo pesem ali dve v svojem jeziku.

Poslušamo mehko melodijo češčine:

dolge končne i-je, odprte a-je, zategle e-je in zavijajoče ou-je.

Slišimo skupne slovanske korenine:

temno zelene smrekove gozdove, valovite pašnike,

svetlobo, ki se zliva med kamenje,

lipe, ki medijo, sladke in debele češnje,

zid z zelenimi poganjki maha

in način, kako je zloženo požeto žito.