Žalostne hiše prazno stojijo,
stropovi se sklanjajo skoraj do tal,
v njih ni življenja in stene visijo.
Če bodo padle, jih bo kdo pobral?

Je tema napadla njihova okna
in prah zdaj prekriva mogočno stopnišče,
kjer so otroci nekoč se podili,
ostalo je mrzlo in prazno ognjišče.

Saj nič ni zgorelo, vsaj ne zares,
samo moje sanje vstopile so v dim.
V resnici pa nov se začenja že ples,
tokrat ne plešem, le zraven stojim.

A vem, da bom kmalu spet zaplesala
in prepodila vse sence iz oči,
prav kmalu spet ponosno bom stala,
jutro prepričala, naj se zbudi.

V hišah se bodo okna odprla
in s škurami mahala meni v pozdrav.
Takrat bom odšla in vrata zaprla.
 Nekomu. Nekoč, nekje. Bo že prav.