Očitajo mi, 

da prehitro govorim.

Da mi je težko slediti.

Mešam slovnico, 

odrežem presledke,

požiram besede.

Kot dislektični kuhar.

Najbolj pride do izraza,

ko živčarim ob športu

in ko pijem.

Kar pomeni, 

da mirni govorici

ne ostane veliko

manevrskega prostora.

Če sem kot vaški nogometaš,

sodnikom jebal vse po spisku,

so me gledali,

kot da imam epileptični napad,

ali pa kot jaz gledam

govore politikov.

Nisem omehčal stereotipa,

da so nogometaši glupi.

Nihče ne verjame teoriji,

da moji možgani delajo

tako hitro,

da jim besede ne sledijo.

Podobno je bilo 

na enem od zmenkov.

Ej, ti ful nerazločno govoriš!

Veš, imam prirojeno napako,

da se mi to zgodi

ob lepih ženskah.

In hkrati odvrne pozornost

od erekcije.

Ni delovalo.

Pila sva naprej,

v upanju, 

da najdeva skupni jezik.

Momljal sem o tem,

kako bi morali vedno 

kupiti več parov istih superg,

ki so nam všeč,

da jih imamo na zalogi.

In o tem,

da bi morali vsi ljudje,

preden dobijo otroka,

na psihološke teste.

S poudarkom na 

čustveni inteligenci.

Za razliko od moje

verbalne brzojavke,

je le zavijala z očmi.

Fajn punca je bila,

dišala je po domu.

Ampak nisem predlagal

drugega zmenka.

Počutil sem se

nerazumljenega.