Skrita v žitno polje,
damast je v barvi maka,
dihava eno z zemljo,
in pijem iz rdečega izvira
vodo s kovinskim priokusom -
napijem se sebe.

Oranžen ognjičev cvet
se preseli na laneno platno.
Vriskajoče se kotalim po bregu,
lovim radoživost
in na pole nagubano krilo,
dokler ne obležim v zasoplem nasmehu.

Žarki poležujejo na tanki svili
goste, rumene barve.
Kot tiste narcise
z ven izbočeno dolgo trobljo.
Na pogretih kosteh
tli žerjavica
in me razpiha v plamenčke.

Prosojen šifon
valovi kot veje breze;
neumorne šepetalke
obarvajo srce v zeleno.
Vsak utrip ima drugačen odtenek -
koliko glasov ljubezni.

Iz svetlo modrega brokata,
v barvi spominčic in tvojih oči,
si upam povleči zlate niti
in jih nizati v besede.
Lahko pojem z vsemi ptiči,
ni me strah lovcev, pasti in kletk.

Temno moder žamet
ima dolgo vlečko,
po kateri se spuščam
vedno globje v temo ...
ne razumem,
a vedno jasneje vidim.

Blago se tanjša,
postaja svetlo -
bel muslin,
ki ga veter dviguje do neba
in potem z njim ovije divjo češnjo
in mi cvetove namaka v oči.