Neprestano negujem najine štiri otroke: 

prvemu

trikrat na dan vbrizgam inzulin,

da je njegovo telo prepredeno z drobnimi ranicami

in se moram vedno bolj spretno izogibati modricam.

Trajno bolan otrok

so mu rekli v šoli,

kot da ne vedo,

da vse mine,

še preden se dobro začne.

Drugi

je tako poln sluzi,

da ponoči diha z odprtimi usti,

čez dan pa so 

evkaliptusovo mazilo, lovorjevi zvarki, trpotčev sirup in bombažna krpica

njegovi redni spremljevalci.

Rahlo zamaknjen nos ima,

so nam povedali v bolnici,

enkrat je moral pošteno pasti,

ste prepričani,

da ni bilo krvi? 

Tretja

še vedno šepa po zlomu nogice,

pitam jo s homeopatijo za krepitev kosti.

Čeprav je nogica kot nova,

steguje rokice k meni

in jo nesem

več kot polovico poti. 

Četrto obhajajo običajne najstniške težave.

Kriza identitete, suha koža, občasen mozolj,

le parfumira se toliko,

da ostali dobimo migreno,

še ena stvar

za na mojo listo skrbi. 

Ko tako rastejo,

ne vedo,

da mi vsaka njihova muka poglobi gubo v kotičku ust

in da kmalu ne bom več prepoznala svojega telesa,

ki vzhaja in vpada kakor domač kruh,

ki ga jedo med vikendi - 

drobtine pa brez slabe vesti vržem pticam,

moji otroci bodo vedno vedeli,

kje je dom.