Čeri so skrite, nič od njih odmeva
in tvoj obraz tam v jasah sivih gnezdi
kot senca, ki ugasne konec dneva,
šepet, ki v sanje vedno znova jezdi.

Ko kratki dnevi brišejo sledove,
za njimi hodil v nȏči sem brez konca.
Medijo prsi v zrele se plodove,
so z mojega bili zoreni sonca.

Ko pesem vodi naju v kriva pota,
brez klinov v lestvi vzpenja se samota.
Kot rebus star še vedno si uganka

in vsaka slutnja v tebi je neznanka.
Srce kot kamen v dlani bo sirota,
ko brez vrvi zvonila bo tihota.