Nežno slečem

staro rjuho,

kot da me je strah

identificirati jogi.

Ti ga oblečeš v barvo,

ki je še nisva naveličana.

Poceni kapsule

so se zalegle v tkanino

in se razpočile

v prijeten vonj

po rožah,

ki jih ne poznam.

Nosim ti drugačne.

​

Le ducat 

lačnih pršic,

ki bodo nekoč

prvotne prebivalke

miljardnega imperija,

išče odmrlo kožo

in sanje.

Nočna mora.

​

Kožo, v katero

ne bodejo drobtinice,

ki jih kot Janko puščam,

ko na skrivaj jem v postelji.

Še dobro,

da nisi čarovnica.

Vem, da bi me 

od jeze 

lahko požrla.

​

Mlada rjuha,

brez pasje dlake,

naju sveže

stuširana vabi,

da jo umaževa.

Kako lepo

bi bilo preobleči spomine,

ko sem se kljub

sveži posteljnini,

počutil na tleh.